Kreativni razred, 18. december 2025 ― Splav Meduze / Alenka Sottler Da ne naslovim s primernejšo primerjavo. Z odločitvijo, da se Slovenija brez ugovora in brez javne razprave pridruži večini držav Evropske unije pri trajni zamrznitvi – in očitno tudi prihodnji zaplembi – sredstev ruske narodne banke, se je tudi naša vlada dokončno vkrcala na ladjo norcev. Ne kot zadržan opazovalec, temveč kot priden član posadke, ki uboga ukaze s kapitanskega mostu v Bruslju, ne da bi se vprašal, kam ladja sploh pluje.Odločitev o trajni zaplembi približno 210 milijard evrov ruskih sredstev ni le politično tvegana, temveč pravno sporna in dolgoročno samouničevalna. Gre za nevaren precedens, ki spodkopava temeljno načelo mednarodnega prava: nedotakljivost državnega premoženja. Če to pravilo ne velja več, potem ne velja za nikogar.Slovenska vlada pri tem molči ali ponavlja floskule o »solidarnosti«, »pravni državi« in »evropskih vrednotah«, čeprav prav te vrednote s takim ravnanjem razgrajuje. Nihče nam ni pojasnil, zakaj je pravno tveganje, ki lahko Slovenijo stane okoli 700 milijonov evrov glavnice – in morda še več obresti – sprejemljivo. Nihče nas ni vprašal, ali smo pripravljeni, da se ta dolg brez našega soglasja prevali na naše otroke in vnuke.Obenem evropske in domače politične elite stopnjujejo vojno retoriko, kot da gre za neizogiben naravni pojav, ne pa za politično izbiro. Nas se psihološko pripravlja na “veliko vojno”, na novo normalnost permanentnega izrednega stanja. To ni odgovorno vodenje, temveč manipulacija s strahom. Ko politiki nimajo več legitimnosti, si jo poskušajo izposoditi pri grožnji – zunanji ali notranji.Slovenija pri tem ne deluje kot suverena država, temveč kot administrativna izpostava tujih odločitev. Namesto da bi vlada zahtevala razpravo, pravno presojo in jasen parlamentarni mandat, se skriva za kolektivno anonimnostjo EU. Toda kolektivna napaka ne postane resnica samo zato, ker jo ponavlja večina. Zgodovina Evrope nas uči prav nasprotno.Posebej zaskrbljujoče je, da se vse to dogaj